Tomaž Šalamun: Balada za Metko Krašovec

Balada za Metko Krašovec

Zadnjič, ko sem v svojem življenju ostal brez
zavesti, je bilo četrtega januarja zvečer v
Mehiki. Dr. Sava me je gostil
z večerjo,
z Benitom Cerenom,
s puščavo,
z Noldejevo mladostjo in
z zgodbo, kako je postal član
Melvillovega združenja tik pred
Borgesom, ko je kupoval
mast za Jugoslavijo.
Enkrat sva skupaj objavila v Gradini.
Pozdravljen Niš!
Ampak jaz zares nisem mogel
poslušati, ker sem neprestano premišljeval o
pismu, ki sem ga zjutraj dobil od Metke
Krašovec. Drobno modro pismo, napisano z
istimi črkami, kot so te.
Treščil sem pod mizo.
Naslednje jutro sem jo obiskal v
hotelu. Najprej sem ji pomečkal nekega super down
Krašovca, nekakšnega
zaročenca iz tretjega kolena.
Takoj je odletel nazaj v LA. Ne
maram incesta. Oprtal sem si
nahrbtnik. Neprestano sem gruntal, zakaj sem se
onesvestil Tedne sem jo prevažal po
avtobusih in ji dajal vse
jesti: svete
gobe in piramido Lune. Z mano se spi na
trdih tleh med
škorpijoni, pa tudi tam, kjer trgaš
sedež in mrmraš, ti si barva, ti si barva.
Nekega dne sem
presekal: s tem dečkom, v
Guatemalo moram, a ne vidiš, da se mi je prikazal
kot
Kristus. Ležali smo na pesku v
Karibih, midva in Portugalec, ki se mu pozabil
ime. Pojdi, je rekla. Čutim, da bom
zdrobljena, potem se bom pa spet
zlila s tabo v svetlobi. Bilo me je
strah. Nikamor nisem šel. In sem jo peljal prespat v
motel, ki je bil zbirni
center za belo blago na poti v Rio.
Še vedno mi je mirno strmela v oči.
Glej raje v nebo, ženska, kaj iščeš
tu, sem kriknil, že zdavnaj sem ti
razložil, tu ni več
ničesar. Dregetal sem ko sva prišla na
Pacifik. Salina Cruz, ventilatorji,
zaporniki, ki so pletli
mrežo. Nag sem blodil po pesku.
Vijoličaste plastične vrečke, nebo, telo, vse
vijoličasto. Metka! Sem ji rekel, ne
moreš se delati, da ne veš.
Veš! Ne sili v požar!
Vrni se na tisto
Akademijo. Nazadnje mi bodo še očitali, da sem te
jaz ven spraskal. Delati moram,
sama boš šla na pot, sem ji
rekel, ko sva letela nazaj s
Cancuna. Zakaj izgubljaš
vonj in okus, religija!
Blazni ste! Sem rjovel na Carlosa, Enriqueja in
Roberta, hočete, da me ta ženska
ugrabi in odpelje nazaj med
Slovane? Zakaj pa tako dobro
zgledaš, me je vprašala, ko se je vrnila iz
Morelie. In nisem več
vedel, kdo je babica in kdo
volk. Seje boš zamudila, čas je, da se vrneš,
Metka! In sem jo spremil na
letališče. Bal sem se, da ga bo
raznesla s svojim kričevitim
jokanjem. Adijo! Ampak zares so se tudi
meni začela udirati tla pod
nogami. Nasvet, naj se
obnaša, kot da sem v Šiški, je bil zares
lažen. Že zdavnaj ni več nikogar v
Šiški.
Telefoniral sem ji.
Poročit se pridem.
Pridi, je rekla mirno.
Skozi slušalko sem čutil, kako mi strmi v oči.
Zelo zelo
visok je bil
gospod, ki mi je vrgel
tarot karte, starka iz
Perzije mi je vrela dlani.
Vsi so mi rekli isto.
In sem bil srečen. Oblival me je
mraz. In sem potrkal na vrata svojega soseda,
Alejandra Gallega Duvala, da bi mu povedal, da sem
srečen in da me obliva
mraz.
Zakaj stanujemo vsi tako strašno skupaj!
Junoš in Maja sta rekla:
ni tako silovito lep, kot ga vidiš ti, ampak
čudno. Zelo je podoben Metki
Krašovec. V Ljubljano sem priletel sedemindvajsetega
marca. Dvaintrideset mark sem dal za
taksi. Metka je bila bolna in bleda.
Vrnil sem ji kri. In ni mi pustila tudi
njegovega prstana, ampak hoče, da nosim samo
njenega.
Z zanimanjem sem opazoval svoje poročne
priče. Pokončal sem plemenite pijače vseh
prejšnjih gostov. Ste iz mojega
branja za Èrno Goro kupili vsaj kak lep
šotor? Na Snežniku sta se prikazali dve
košuti.
Tu sem.
Roke mi žarijo.
Moja usoda je Amerika.
V gozdovih Saratoge, maja 1979

— Tomaž Šalamun

Ivica Buljan: Umrla je Metka Krašovec

Umrla je Metka Krašovec. Slikarica skrivenih žudnji, velikih snova, ljubavi i dalekih mora. Partnerica Tomaža Šalamuna. Bili su par kojemu sam se divio. Jedini tajanstveni umjetnički par koji sam upoznao. Kao Yoko Ono i John Lennon. Međusobno smo se zavoljeli.

Tomaževa “Balada za Metko Krašovec” za mene je najsublimnije postmodernističko djelo na jugoslavenskim jezicima. Formiralo me tako snažno i opojno, da i sad mogu oživjeti ekstazu prvog čitanja. U Mini teatru smo prvog septembra 2011. napravili poklon Tomažu i Metki. Duga noć poezije, plesa i muzike. Gledao sam film u kojem Metka kao Venera u krznu govori o svojim slikama. O tajanstvenom oker filteru koji Frančiškansku crkvu na Tromostovlju čini kućom velikog neba i koji Ljubljanu pretvara u mjesto crvene zemlje, kao iz Meksika u baladi posvećenoj njoj. Nakon

Tomažove smrti, susretali smo se rijetko. Razmijenili samo par dirljivih poruka koje će biti utisnute u ostatak moga vremena. Poput one kad je trebala doći na Robertovu i moju predstavu o smrti majke, ludostima života i dragim ljudima. Pomiješali smo datume i nismo se vidjeli. Od danas ću “Balado za Metko Krašovec” čitati kao Blakove pjesme i šifrirane poruke Sylvie Plath. Ne pripadaju one više mladome meni koji je 1979. imao četrnaest godina. One su bile napisane za nekoga Ja kojeg nikada kasnije nisam mogao pronaći. Osim u poeziji ili samoći.

Zbogom Metka Krašovec.

Oglasi