Zoran Predin: Repasaž za moje mrtve

1-a-ap

Foto AP

Piše: Zoran Predin (Dnevnik)

Naj mi sv. Martin, ki je najprej postal znan po tem, da je dal svoj plašč beraču, da bi ta skril svojo revščino, in je šele potem, iz meni neznanih razlogov, postal zaščitnik vina, oprosti, ker ga letos ne bom omenjal v svoji kolumni. Nedvomno si zasluži vsaj vrstico ali dve, ampak letošnji sivi november je v meni vzbudil drugačne misli in občutke. Angleži bi rekli, da sem down, Srbi pa, da sem v, no, saj veste, v vsem znanem možu od ure, v urcu.

Noč čarovnic in dan mrtvih sem preživel v objemu najbližjih tako intenzivno, da sem ne glede na vse pošasti in prižgane sveče, ki so skakale vame iz medijev, pravzaprav popolnoma pozabil na svoje mrtve. No, moji mrtvi živijo z mano vsak dan, ampak prav na praznik letos svečk nisem prižigal in grobov nisem obiskoval, tako kot nam to nalaga tradicija. Vem, da nisem edini in da se nam to rado primeri, ampak vseeno me čudno razpoloženje sili v vsaj simbolično prižiganje svečk in obujanje spominov.Zato bom zdaj popravil svojo zadrego in se takole, v kolumni, spomnil svojih mrtvih. Sošolka iz osmega razreda je s ponijem padla pod tovornjak, ki ji je zapeljal čez glavo, tako da so ji morali napraviti novo. Še danes ne vem, zakaj smo si jo morali potem, cel osmi A, ogledati v odprti krsti. Sploh si ni bila več podobna in Lipa zelenela je, pesem, ki smo ji jo zapeli na pogrebu, me od takrat naprej vedno spomni nanjo. Žal mi je, da sem pozabil njeno ime, njenega novega obraza pa nikoli.

Tudi Marjana Hedericha, mojega mladostnega pajdaša iz otroštva, s katerim sva skupaj trgala hlače, kot bi rekli slovenski pisatelji, sem še zadnjič videl skozi nekakšen celofan ali plastično vrečo, v katero so ga zavili, baje zaradi nikoli pojasnjenih razlogov. Marjan je bil kapetan podmornice in mi je poklonil svoj modri oficirski plašč, s katerim sem rad, kot novopečeni roker, paradiral po svojih prvih odrih. Na žalost nama je zmanjkalo časa, da bi ga lahko povabil na svoj prvi koncert v Splitu. Neka hinavska in zajebana bolezen naju je prehitela.

Tudi Santane ne poslušam večLaksa, eden najboljših mariborskih košarkarjev, ki ga zaradi njegove novokomponirane pleše najprej nisem spoznal, mi je sredi trgovskega centra povedal, da je Woody umrl, kar me je tisti dan, tako nepripravljenega na slabo novico, zelo prizadelo. Zlatko Veber – Woody je bil moj edini sošolec na faksu. Na absolventskem izletu v Londonu sva bila v zameno za neomejeno pijačo in jedačo uradna spremljevalca razigranih sošolk po diskotekah. Kako sva jih potem reševala iz vročih temnopoltih objemov londonskih plesalcev in trpala v taksije, je pa že druga zgodba.

Z Borisom Benčičem, slikarjem iz Šareda nad Izolo, naju je povezalo toliko sorodnih stvari, da sva postala več kot prijatelja. Jaz sem ga imel rad kot brata. Bila sva res sorodni duši in ko mi je danes kdaj, zaradi nerazumevanja ali ignorance v mojem poslu, težko pri srcu, ga pogrešam še bolj. On bi mi znal stati ob strani in mi s svojim bonvivanskim nasmeškom reči, naj jih klinc gleda. Seveda z drugimi besedami, ki bi omenjale njihove incestne seksualne aktivnosti z njihovimi materami. Če bi vedel, da so mu na sliki na grobu, v katerem leži s svojim bratom, narisali brke, bi verjetno takoj vstal od mrtvih. Jaz mu bom povedal za brke, takoj, ko se srečava.

Na podoben način pogrešam svojega očeta. Po njegovi smrti se je zgodilo toliko lepih stvari, ki bi jih lahko doživel z nami, da sem včasih zelo jezen na usodo, ker mu ni naklonila še vsaj dvajset let. Ampak vseeno je imel polno in lepo življenje, o čemer me vedno znova prepričajo lepe besede njegovih farmacevtskih kolegic iz zagrebških študentskih dni, ki me zadnja leta znajo ustaviti na kakšni ulici v Zagrebu in mi povedati, da je bil res šarmanten in duhovit fant. Nekaj tega naj bi po njem imel tudi jaz. Hvala, foter! Ampak mi, najožja družina, se ga vseeno najpogosteje spominjamo iz časa njegovega gojenja zajcev in rac, ko je domači vrt za kakšno leto ali dve spremenil v zametek Noetove barke.

Braneta Kralja, ki smo ga klicali King, sta ubili hitrost in trma. Zjutraj po celonočni zabavi svoji punci ni hotel dati ključev od avta, ampak je trmasto rinil za volan. Potem so ga v predmestju našli mrtvega v potoku, kamor je z avtom čez ograjo padel zaradi neprimerne hitrosti. Imel je malo več kot dvajset let. Kakšna žalostna in nepotrebna smrt.

Tudi Darka Glavana je vzela žalostna in nepotrebna smrt. Kadarkoli se spomnim nanj, se spomnim trenutka, ko sem se na koncertu Santane v Varaždinu nekje pri peti, šesti pesmi ozrl in ga ni bilo več za mano. Pomislil sem, da je pač odšel lulat ali po novo pivo, pa sem se raje posvetil značilnemu zvoku Carlosove kitare. Nikoli več ga nisem videl. Tudi Santane ne poslušam več. Darka je povozil pijan šofer, fotograf, ki mu je prav Darko napisal spremno besedo v katalogu, izdanem ob otvoritvi njegove fotografske razstave. Fotograf, ki je pobegnil s kraja nesreče, se je nekaj mesecev kasneje obesil v preiskovalnem zaporu. Darko je bil zelo duhovit in izobražen prijatelj, ki me je naučil veliko o glasbi, slikarstvu in o življenjskem hedonizmu v vseh njegovih pojavnih oblikah. Skupaj z Draženom Vrdoljakom, hrvaškim glasbenim novinarjem, ki ga je samo nekaj let pred Darkom ubila sepsa, sta me znala najbolje zafrkavati. Konstruktivno, bi lahko rekli, sta se norčevala iz mojih domislic, tako da sem se potem pravzaprav od njiju naučil komunikacije s pomočjo prenesenih pomenov in črnega humorja. Danes ni več veliko ljudi, ki me znajo tako zafrkavati, da se lahko iskreno nasmejem na svoj račun, če ne štejem Barbare in svojih otrok, seveda.

Tudi Arsena še ne damBoško Petrović je bil eden najboljših vibrafonistov na svetu. Bil je eden tistih ljudi, ki znajo vsakemu brez olepševanja povedati, kar mu gre. Pronicljivo natančno, duhovito in z veliko humorja. V njegovi družbi je bilo vedno zelo zabavno. Spomin mi ga po navadi naslika, kako v hlačah z naramnicami, s pasom nekje v višini želodca, v eni roki drži škropec s hlupičem (vino, imenovano po njegovem najljubšem vinarju), v drugi pa vibrafonsko paličico, s katero igra vedno presenetljive in nepričakovane tone in melodije. Takšnih več ne delajo.

Iztok Puc je bil vrhunski rokometaš, ki pa sem ga vseeno prepričal, da se nam je pridružil na nedeljski rekreativni košarki. Najino prijateljevanje, ko sva znala svoje štajerske korenine, ljubezen do športa in glasbe povezati v razigrano druženje po tekmah in koncertih, se je komaj prav začelo, ko ga je življenje odneslo na Florido, od koder se živ ni več vrnil. Iztok bi me zagotovo znal zadržati na tisti košarkarski tekmi. On bi poiskal drugačno rešitev. Bojim pa se, da bi se za nekoga bistveno bolj boleče končala.

Maribor ni več enak brez Smiljana Krežeta. Njegova smrt je prišla tako nepričakovano, da je še vedno ne dojamem. Še vedno se mi zdi, da se bo v nekem trenutku pojavil na vratih in mi rekel, naj grem f pizdo, če se takoj ne oblečem in grem z njim na špricer. S Smiljanom sem doživel nekaj najlepših trenutkov v življenju, od prvih glasbenih nastopov do potepanja z njegovim mopedom od punce do punce, od veličastnega koncerta Slovenija gre naprej v Amsterdamu do pete noge vznemirjenega slona na safariju v Keniji in do igračke, malega avtobusa, ki ga je kupil mojemu štiriletnemu Žigu po koncertu na Jurčkovem odru, kot simboličen honorar za Žigovo prepevanje pesmi Maribor je nor. Smiljana še nisem popolnoma spustil v večnost. Ne še. Tudi Arsena še ne dam.

Piglovo žaro sem pobožal in pomislil, da bi morali zraven kremirati tudi njegovo kitaro. Še vedno me boli, da me niso povabili na koncert v njegov spomin v Kinu Šiška. Jebi ga, ni bilo prvič in zagotovo tudi ne zadnjič, da so kolegi popolnoma pozabili name.

Tomaž Pandur počiva blizu mojega očeta. Brez sveče pri roki sem se mu opravičil, da me ni bilo na njegovem pogrebu. Vem, da mi tega ne bi zameril. Tako, repasaž za moje mrtve je končan in simbolične svečke so prižgane. November se lahko nadaljuje z novim vinom in kostanji.

Hvala za pomoč in razumevanje! Ostanite še naprej svoji!

Oglasi